Ozkotirna železnica Poreč – Trst, imenovana Parenzana, je začela obratovati leta 1902 z namenom povezovanja najrevnejših delov severozahodnega dela polotoka z velikimi tržnicami v mestih, kjer prodajajo vino, oljčno olje, sadje, zelenjavo, izdelke iz žita, lesa, kamna in drugih iz Istre. Vožnja po 123 km dolgi trasi je trajala kar 7 ur in 20 minut z največjo hitrostjo le 25 km/h. Legenda pravi, da so po zaprtju železnice leta 1935, do katerega je prišlo zaradi nerentabilnosti poslovanja zaradi razvoja avtobusnega prometa, ki je potnike in blago prevažal hitreje in ceneje, tirnice demontirali in jih po Mussolinijevi odločitvi naložili na ladjo za Abesinijo (današnja Etiopija).

A tja niso nikoli prispeli, saj so ladjo na poti v Afriko potopile zavezniške zračne sile. Zgodovinski viri pa pričajo, da so bili vozovi, tirnice in drugi materiali prodani na javni dražbi. Ostajajo pa železniški koridor in ohranjeni ostanki objektov, veliko število spremljajočih železniških objektov, kar 11 mostov in predorov priča o tem izjemno dragocenem gradbenem podvigu. Za arhitekturno najbolj zanimiv del trase velja odsek od Grožnjana do Oprtlja in Livad, kjer so zgrajeni štirje od šestih viaduktov in šest od devetih predorov na celotni progi.

Po dolgih letih zanemarjanja je Istrska županija s slovenskimi partnerji – mesti Koper, Izola in Piran, z evropskimi sredstvi uredila peš pot in kolesarsko pot, pod uradnim imenom Parenzana – Pot zdravja in prijateljstva, je postala najbolj prometna turistična pot v Istri. Posebna turistična atrakcija, ki se zaradi potrebe prilagoditve železnice obliki terena vije po pobočjih blagih istrskih gričev in odpira pogled na izjemne panorame, ki jemljejo dih. V Izoli od leta 2000 deluje Muzej Parenzana, v Livadah pa so leta 2007 na železniški postaji odprli stalno razstavo o Parenzani.